Karate! Borilna veščina, ki spada med najbolj razširjene in popularne na svetu. Domovina karateja je Japonska. Njegov razvoj se je začel na otočju Ryukyu. Osnovo so predstavljale avtohtone Ryukyuan borilne veščine, ki so bile pod vplivom kitajskih borilnih veščin in so jih imenovali te (roka). Karate je pretežno udarna umetnost, ki uporablja udarce z dlanjo, brce s stopali, udarce s koleni, komolci in tehnike odprtih rok. V nekaterih sodobnih stilih se poučujejo tudi meti, vzvodi in udarci v vitalne točke. Karateist se imenuje karateka.
Izvor karateja
Japonsko cesarstvo je leta 1879 k sebi pripojilo kraljestvo Ryukyu. Karate je prišel na celinsko Japonsko v začetku 20. stoletja v času migracij, ko so prebivalci otočja Ryukyu, zlasti z Okinave, iskali delo na glavnih japonskih otokih. Leta 1922 je japonsko ministrstvo za šolstvo povabilo Gichina Funakoshija v Tokio, da bi izvedel karate demonstracijo. Leta 1924 je univerza Keio ustanovila prvi univerzitetni karate klub na celinski Japonski. V osmih letih so glavne japonske univerze uvrstile karate v svoje programe. V tej dobi stopnjevanja japonskega militarizma je bilo ime spremenjeno iz kitajske roke v prazno roko.
Po drugi svetovni vojni je Okinawa (1945) postala pomembno vojaško mesto Združenih držav in karate je postal priljubljen med tam nameščenimi vojaki. Filmi o borilnih veščinah iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja so močno povečali priljubljenost borilnih veščin po vsem svetu, angleško govoreči pa so začeli uporabljati besedo karate na splošen način za sklicevanje na vse udarne azijske borilne veščine. Po vsem svetu so se začele pojavljati šole karateja, ki so skrbele tako za tiste, ki jih zanima predvsem učinkovitost karateja, kot za tiste, ki v karateju iščejo globlji pomen. Shōshin Nagamine je dejal: “Karate lahko obravnavamo kot notranji konflikt, ali kot vseživljenjski maraton, ki ga je mogoče zmagati le s samodisciplino, trdim treningom in lastnim ustvarjalnim prizadevanjem.« In ravno v tem je smisel karateja. Mladi, ki se začnejo ukvarjati z njim, razvijajo tako delovne navade, kot moralne vrednote.
WKF na olimpijskih igrah
Zagotovo je karate borilna veščina z največ različicami. Če jih najprej samo naštejemo – Chitō-ryū, Gensei-ryū, Gōjū-ryū, Gosoku-ryū, Isshin-ryū, Kyokushin, Shūkōkai, Shindō jinen-ryū, Shitō-ryū, Shōrin-ryū, Shotokan, Shuri-ryū, Uechi-ryū, Wadō-ryū, Yōshūkai, Motobu-ryū. V Sloveniji je karate prisoten pol stoletja, najbolj razširjen stil pa je Shotokan. Vsem stilom so skupni nožni udarci, udarci s pestjo in bloki. Največja karate organizacija je Svetovna karate zveza (WKF). Mednarodni olimpijski odbor (MOK) jo priznava kot odgovorno za tekmovanje v karateju na olimpijskih igrah. Zato je WKF razvila skupna pravila, ki urejajo vse sloge. Državne zveze WKF se usklajujejo s svojimi nacionalnimi olimpijskimi odbori.
Tekmovanje v WKF ima dve disciplini: sparing (kumite) in forme (kata). Obstajajo tekmovanja posameznikov in ekip. Ocenjevanje za kate in kobudō izvaja sodniška komisija, medtem ko sparing sodi glavni sodnik, običajno s pomočniki sodnika. Sparingi so razdeljeni glede na težo, starost, spol in pasove. Danes naj bi se s karatejem ukvarjalo okoli 100 milijonov ljudi! Ob WKF obstajajo še druge zveze. Recimo Svetovna zveza karate-do federacij (WUKF). Tu so še AAKF/ITKF, AOK, TKL, AKA, NWUKO, WKC. V vseh izvajajo tekmovanja (turnirje) od lokalne do mednarodne ravni. Zveze uporabljajo različne sisteme tekmovalnih pravil. Pravila lahkih stikov uporabljajo WKF, WUKO, IASK in WKC. Pravila polnega kontakta uporabljajo Kyokushinkai, Seidokaikan in druge zveze.
Zgodovina karateja v Sloveniji
Vse se je začelo v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat se je Stane Iskra v Zagrebu, v Budokai centru pri Eminu Topiču prvič srečal s karatejem. Leta 1967 je v Krškem ustanovil prvi karate klub v Sloveniji. Leto kasneje se je na študiju medicine v Zagrebu za karate navdušil še dr. Ervin Pečnik iz Dravograda. Ko se je vrnil domov, je za karate navdušil sokrajane in na Ravnah na Koroškem ustanovil klub. Pod okriljem Judo zveze Slovenije so 22. novembra 1968 ustanovili Karate odbor Slovenije. Vanj so bili včlanjeni Branik Maribor, Gorenje Velenje, Ravne na Koroškem, Krško in Rogaška Slatina. Prvi predsednik je bil Ervin Pečnik. Takrat so začeli s tečaji karateja. Vodil jih je Ilija Jorga. Pol leta kasneje je karate zadihal samostojno, saj so v Mariboru ustanovili Karate zvezo Slovenije. Predsednik zveze je postal Velenjčan Peter Kodela, v njej so bili Kata Ljubljana, TAK Ljubljana, Branik Maribor, Gorenje Velenje, Fužinar Ravne na Koroškem in Krško.
Decembra 1970 je v Ljubljano prispel japonski mojster Tokuhisa Takashi, pod vodstvom katerega je zrasel dolga leta eden najmočnejših karate klubov – Emona. Ker je bil Takashi edini japonski inštruktor na tleh tedanje Jugoslavije, so k njemu na izpopolnjevanje hodili številni karateisti iz cele Jugoslavije. Sledila so leta, ko je slovenski karate iskal svojo identiteto in se razvijal naprej. Leta 1978 je bila na republiškem prvenstvu uvedena nova disciplina kate posamezno za ženske. 23. decembra 1978 je bilo v Trbovljah prvo jugoslovansko prvenstvo za pionirje in pionirke v katah. Posamezni slovenski tekmovalci (Ljubo Javoršek, Zdravko Romih in Bojan Marinček) so se začeli uveljavljati tudi na mednarodni ravni.
Leta 1987 je predsednik zveze Ljubo Božovič veliko pripomogel pri ustanovitvi Mediteranske karate zveze (MFKU). Tega leta je slovenski karate dobil prvega mednarodnega sodnika Pekrčana Primoža Debenaka. Lansko leto je Darko Zarić postal prvi slovenski sodnik na za karate zgodovinskih olimpijskih igrah. Prvo slovensko medaljo na uradnih mednarodnih prvenstvih je osvojil Iztok Štaus (WKSA Maribor), in sicer na mladinskem EP v Madridu v Španiji 6. februarja 1994. Konec tega leta je do brona v športnih borbah prišel v Maleziji Klemen Stanovnik (KK Ljubljana), WUKO pa so preimenovali v WKF. Danes je predsednik slovenske karate zveze Borut Strojin, najbolj znana tekmovalka Tjaša Ristić.
Potrebna oprema
Za čim večjo varnost v karateju skrbi zaščitna oprema. Ta se ne razlikuje veliko od sorodnih borilnih veščin. Najpomembnejša dela sta rokavice in ščitniki za noge. Pomemben del je tudi oklep za telo. Za oba spola obstajajo suspenzorji, za zaščito zob ščitniki. Kar se tiče oblačil, imajo karateisti kimona, ki so bele barve, njihovo znanje pa prikazujejo barvni karate pasovi. Karateke so velikokrat na treningih oblečeni v spodnji del kimona, zgoraj imajo majice s kratkimi rokavi. Treningi in tekmovanja potekajo na blazinah, ki jih v karateju, tako kot v drugih borilnih veščinah imenujejo tatami. V veliko pomoč na treningih so različne vreče, ki so uporabljajo za vadbo tako ročnih, kot nožnih udarcev. Ob visečih, se uporabljajo še samostoječe vreče, ki so pogosto izdelane v obliki ljudi. Ker se v karateju na turnirjih uporabljata dve barvi (modra in rdeča), morajo imeti vadeči temu primerne velike torbe za prenašanje opreme.
